IGRE NA SREČO

Igre na srečo obstajajo v takšni ali drugačni obliki že tisočletja. Pred približno 7.000 leti so igre na srečo igrali s koščicami, predhodnicami kock. V piramidah so našli predmete, s katerimi so igrali igre na srečo. V Bibliji je omenjeno metanje lotov, zgodnja oblika kock. Večina človeških kultur po vsem svetu se je skozi zgodovino ukvarjala z določenimi oblikami iger na srečo. Najstarejši predhodniki današnjih igralnih kock so astragaliji: drobne gleženjske kosti dvoprstih kopitarjev. Te kosti imajo šest stranskih ploskev, od katerih so štiri ravne, in so po vsej verjetnosti služile za igro. Astragalije so uporabljali stari Egipčani že 3.500 let pr. n. št. Po Platonu naj bi kocko iznašli bogovi, natančneje, egipčansko božanstvo Teuta. Spet po drugi razlagi naj bi jo iznašel Palamed, grški junak pred Trojo, ki je bil znan po izredni bistroumnosti. Njegovi vojaki naj bi si med obleganjem Troje krajšali čas z »metanjem kosti«. Grški zgodovinar Herodot pripisuje iznajdbo praktičnim Lidijcem, ki so z igro blažili hudo lakoto: vsak drugi dan so jedli, vmes pa so kockali. Na Slovenskem so arheologi našli kocke in kamenčke za tovrstne igre iz predrimskega obdobja. Najstarejša kocka, najdena na Slovenskem, je iz Slatine v Rožni dolini, najverjetneje pa datira v 2. stoletje pr. n. št.

Igre na srečo so poznali tudi stari Rimljani. Pri izkopavanjih v tragično zasutih Pompejih in Herkulaneumu so namreč našli tudi igralne kocke. Rimski cesarji Avgust, Komod, Kaligula in Neron so bili prav obsedeni s kockanjem. Klavdij, strasten hazarder, je o tej igri celo napisal razpravo, ki pa se ni ohranila. Bil je tako zasvojen, da je imel na svojem potovalnem vozu posebno vgrajeno mizo, ki je omogočala igranje tudi na najslabših poteh, v eni sami igri pa je bil sposoben staviti tudi bajnih 400 000 sestercev. Iz zgodovinskih poročil je vidno, da so kocko poleg preprostih ljudi z veseljem metali tudi vladarji. Norveški kralj Olaf Haraldsson je v 11. stoletju na kocko postavil kar celo kraljestvo, v času francoskega kralja Henrika IV. pa je ta zabava dobesedno obnorela dvor.

V Izoli je bila v statutu iz leta 1360 predvidena denarna kazen 10 soldov (to je 1/2 libre) za tistega, ki je hazardiral “ali drugače kockal” za vsoto, višjo od 5 soldov. Kockanje samo po sebi v Izoli torej ni bilo prepovedano, statut je le določal najvišje dopuščen denarni vložek. Dovoljena je bila sicer le igra ad tabulas, ad tabellas.  Piranski statut iz leta 1308 je prepovedoval kockanje v gostilnah, prodajalnah ali doma. Prepovedano je bilo tudi kockanje s tujci. Izolski statut iz leta 1367 je prinesel prepoved udeležbe v igrah na srečo mladoletnikom ter prepoved kockanja ponoči, po tretjem zvonjenju do jutranjega zvonjenja. Posebej je bilo prepovedano kockanje v cerkvah in kockanje s prirejenimi kockami. Koprski statut (Statuts Iustinopolis Metropolis Istriae) iz leta 1668 je prepovedoval kockanje doma ali v gostilni. Kaznovani naj bi bili tudi tisti, ki bi igralcem nudili prostor za igre na srečo. Ptujski mestni statut iz leta 1376 v 122. členu omenja, da meščanskemu hlapcu ni smel zaradi dolga od iger na srečo nihče odvzeti oblačil, da ne bi zaradi tega zamudil službe pri svojem gospodarju. Kranjska metropola Ljubljana je precej zgodaj okusila slast iger na srečo. Mestni očetje so na primer 18. februarja 1541 naročili mestnemu sodniku, naj strogo pazi na družbo, ki se zbira pri neki Platernici, saj se tam prepira in igra igre na srečo. Najdbe treh kock na ljubljanskem gradu so zgovoren dokaz o tem, kako si je grajska gospoda krajšala čas.

Sčasoma so se pri tej igri pojavile tudi goljufije zato je bilo kockanje v 16. stoletju kar sinonim za goljufanje. Leta 1545 je izšla razprava Toxophilus, v kateri je avtor Roger Ascham naštel in opisal vse mogoče načine goljufanja pri kockanju. Najbolj razvpito razpravo o kockanju je leta 1654 sprožil francoski vitez in strastni hazarder Antoine Gombauld de Méré. Njegova posebnost je bila stava, da bo v štirih zaporednih metih kocke vsaj enkrat padla šestica. De Méré je pri tej stavi vztrajno dobival in kopičil bogastvo, dokler se ni stave naveličal in je spremenil pogoje igre. Odtlej je stavil, da bosta dve kocki v 24 zaporednih metih obe vsaj enkrat pokazali 6 pik. Po spremembi so se stvari začele obračati na slabše in kazalo je, da ga je sreča povsem zapustila. V obupu se je s pismom obrnil na tedaj najbolj znanega francoskega matematika Blaisa Pascala, ki je s problemom seznanil tudi kolega Pierra de Fermata.

(na levi: Kvartopirci, olje na platnu; 1594–1596; 94 cm × 131 cm; avtor Michelangelo Merisis da Caravaggio (1571–1610). Slika prikazuje drago oblečenega, a nematerialistična fanta, ki igrata karte z drugim fantom. Drugi fant, kvartopirec, ima za hrbtom dodatne karte, ne da bi videl znamenje, vendar ne gledalčevega in zlovešči starejši moški pokuka čez ramo in se oglasi svojemu mlademu sostorilcu. Ta drugi fant ima pri roki tudi bodalo.

Gerolamo Cardano (1501-1576) italijanski matematik, astronom, zdravnik, filozof, fizik, astrolog in kockar, je svoja spoznanja o igrah na srečo zbral v knjigi Liber de ludo aleae, ki velja za prvo resno strokovno razpravo o teoriji verjetnosti, izšla pa je šele po njegovi smrti. Sestavljena je kot nekakšna mešanica matematičnih izpeljav, teoretičnih razglabljanj, kaj je na področju stav in iger pravično, in povsem praktičnega priročnika za hazarderje, tudi z navodili, kako goljufati. V knjigi je kot prvi zapisal temeljno načelo matematične obravnave naključnih dogodkov, po katerem lahko verjetnost opišemo z ulomkom razmerja med številom želenih izidov in vsemi možnimi kombinacijami dogodkov, ki se lahko pripetijo. V času Pascala in Fermata so v zvezi s srečo oz. dobitki govorili le o razmerjih števil in še niso uporabljali besede verjetnost. Prvi, ki je verjetnost dogodka umestil med števili 0 in 1, je bil Jacob Bernoulli z razpravo o možnostih v igrah na srečo Ars Conjectandi, ki je izšla leta 1713, že po njegovi smrti. Posebno pomembna je bila njegova ugotovitev, da verjetnost dogodka lahko napovemo na podlagi njegove pogostosti v velikem številu ponovitev poskusa. Bernoullijevo razpravo je za potrebe življenjskega zavarovanja prvi priredil protestantski begunec Abraham de Moivre, ki se je v Londonu preživljal z uradniškim delom. Matematika, ki sta povzela de Moivrovo delo, sta bila britanska duhovnika in velika nasprotnika iger na srečo Thomas Bayes in Richard Price. Pomen Bernoullijevega dela je še utrdil Laplace, ko je pokazal njen pomen pri analizi astronomskih podatkov (1812). Leta 1865 je avstrijski menih Gregor Mendel uporabil verjetnostno analizo pri razlagi dednosti v genetiki. V 20. stoletju se je uporaba verjetnostnih pristopov razširila skoraj na vsa področja.

Prav igralnica v Sloveniji je bila Casino Portorož, ki je svoja vrata odprla leta 1964 in je bila druga igralnica v tedanji Jugoslaviji (leto pred tem je bila ustanovljena igralnica v Opatiji na Hrvaškem). Tradicija igralništva v Portorožu sega sicer še v čas pred prvo svetovno vojno, ko so 13. junija 1913 odprli „Casino d`Etrangere“, v vili San Lorenzo (na mestu, kjer danes stoji Hotel Metropol) ki je ustvarjalo igralniško ponudbo z namenom pospeševanja družabnega življenja gostov, le-ta pa je s pričetkom prve svetovne vojne prenehala delovati. Po I. svet. vojni profesionalno ukvarjanje z igrami na slepo srečo po Kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije spadalo med kazniva dejanja delomrznosti skupaj s potepanjem, vlačugarstvom in beračenjem. Leta 1965 prične z delovanje Casino Bled, štiri leta kasneje pa še Casino Ljubljana v hotelu Slon (v začetku 70-tih let se preseli v Hotel Lev).

V času recesije v 80-tih letih prejšnjega stoletja tako v Sloveniji kot sosednji Italiji, se je ponovno rodila ideja o vzpostavitvi igralniškega centra. S spojitvijo HGP »Gorica« in TOZD Gostinstva Rožna dolina v GKP Gorica je leta 1982 sprožen proces združevanja razdrobljenega novogoriškega gostinstva in turizma, kar je bil že dolgoletni načrt občinskih oblasti, ki je v končni fazi leta 1986 pripeljal do enotnega konglomerata, poimenovanega HIT (hoteli-igralnica-turizem) Gorica. Osnovni namen vpeljave skromne igralniške ponudbe je bilo zagotavljanje boljše zasedenosti hotela po končanju nujno potrebne adaptacije, s katero so se odprle tudi možnosti prostorske širitve. Število obiskovalcev igralnic v Novi Gorici se je samo v petih letih povečalo kar za dvajsetkrat iz slabih 25.000 leta 1985 na skoraj pol milijona v letu 1990, kar je do tega leta skupaj naneslo 1.3 milijona obiskovalcev.

Tedanje ministrstvo za finance je takoj po 2. svet. vojni 28. avgusta 1946 določilo, da se prirejanje iger na srečo, kot je npr. tombola, opravlja le v humanitarne namene. Dobitki naj bi bili v blagu in ne denarju – velikokrat so bili npr. glavni dobitki avtomobili. Do konca leta 1954 so organizirali žrebanje srečk enkrat mesečno, od leta 1955 pa dvakrat mesečno, in sicer 10. in 25. v mesecu. Ves čas je loterija izdajala le srečke. 15. maja 1960 je bil organiziran prvi krog športne napovedi z 12 tekmovalnimi pari. Žrebanje je bilo vsak teden, od aprila 1965 pa dvakrat tedensko – eno z 12 pari in drugo z devetimi. Leta 1962 je bil sprejet Temeljni zakon o igrah na srečo. Sedež jugoslovanske loterije je bil v Beogradu. 50 % dohodkov od športne napovedi in lota je bilo namenjenih družbenim organizacijam. Prirejanje iger naj bi služilo za pridobivanje finančnih sredstev za socialne, humanitarne, kulturne in telesno-vzgojne namene. Po zgledu tujih držav je bil leta 1962 uveden loto. Žrebanje lota je bilo mogoče spremljati po televiziji. Določenim organizacijam je bilo dovoljeno prirejanje posebnih iger na srečo, kot so bile ruleta, chemin de fer, black jack, ter iger na igralnih aparatih. Igrali so za tujo valuto, jugoslovanskim državljanom pa je bilo sodelovanje v takih igrah prepovedano. Leto 1971 je bilo tudi leto ustavne reforme, ki je pristojnost iger na srečo iz federacije prenesla na tedanje republike. Vsaka republika oz. pokrajina je samostojno organizirala igre na srečo. 1. januarja 1973 bil ustanovljen Loterijski zavod Slovenije. Zadolžen je bil za prirejanje iger na srečo, zbrana sredstva pa so bila namenjena za socialno-humanitarne, kulturno-prosvetne in tehnične dejavnosti ter šport. 1. decembra 1981 se je Loterijski zavod Slovenije preimenoval v
Loterijo Slovenije.

V zadnjih desetletjih je razvoj iger na srečo doživel neslutene razsežnosti. Slednje je močno povezano z razvojem sodobne informacijsko – komunikacijske tehnologije, predvsem interneta, s čimer je ponudba iger na srečo dostopna domala vsakomur, kadarkoli in kjerkoli na svetu. Področje iger na srečo je eno najhitreje spreminjajočih se okolij v svetu, ki se izjemno hitro prilagaja sodobnim tehnološkim, družbenim in gospodarskim spremembam. Hkrati je pomemben dejavnik procesa digitalne transformacije. Igralniško okolje je v procesu stalnega in razmeroma hitrega inoviranja, iskanja in oblikovanja novih produktov in storitev ter novih načinov komunikacije. Igralniške storitve so vse aktivneje in tudi vse bolj agresivno usmerjene na vse širši krog prebivalcev, pri čemer se vse hitreje in učinkoviteje prilagajajo njihovim potrebam in zahtevam ali celo pomembno vplivajo na spremembo njihovih navad in ravnanj. Raziskave potrjujejo trend naraščanja potrošnje na globalnem virtualnem trgu. Spletne igre na srečo sodijo med deset najpogosteje udeleženimi aktivnostmi uporabnikov interneta, pri čemer delež nezadržno narašča. Številne raziskave kažejo, da se znižuje povprečna starost udeležencev v igrah na srečo, kar je povezano z njihovo aktivnostjo v najrazličnejših storitvah socialnega mreženja in prepletenostjo le-teh s ponudbo iger na srečo. Med celotno ponudbo iger na srečo so spletne igre najhitreje rastoči segment ponudbe, pri čemer bruto prihodki naraščajo v povprečju za 15 % na leto. Hkrati se beleži tudi nezadržna rast ponudbe nedovoljenih iger na srečo predvsem preko spleta. Elementi iger na srečo so vse pogosteje element video iger ter so pomemben del vse širše ponudbe eSports. Izrazita enostavnost dostopa in stalni dostop do spletnih iger na srečo ter razširjenost in pogostost ponudb v okolju, za katerega so značilne izoliranost igralca, anonimnost in odsotnost družbenega nadzora, so dejavniki, ki lahko pripevajo k razvoju zasvojenosti z igrami na srečo in vodijo k drugim negativnim posledicam (predvsem mladih).