Igra je dejavnost, katere korenine segajo daleč v preteklost, zato nekateri avtorji verjamejo, da je sodobna civilizacija izšla prav iz igre. Igra je pri človeku prisotna vse življenje. V otroštvu je to osnovni način spoznavanja sebe, drugih in okolja, v odraščanju pa postane igra nepogrešljiva oblika zabave v življenju posameznika. Igra je otrokova spontana, prostovoljna, prijetna in ustvarjalna dejavnost, ki sama sebe krepi in nagrajuje. Preko igre otrok spoznava sebe, svet in se uči. Otrok s pomočjo igre razvija svoje različne sposobnosti. Igra vpliva na razvoj mišljenja, na pridobivanje izkušenj in znanja, na otrokovo čustveno in socialno življenje ter prispeva h govornemu razvoju. Zaznamuje jo svoboda, saj brez svobode izgubi svoj pomen – igra na ukaz ni več igra. Pogosto vsebuje spodbudo za tekmovanje in nas tako usmerja k učenju, pa tudi pridobivanju novih znanj in veščin. Z uvedbo denarnih vložkov v igro, ki jih lahko pomnožimo ali izgubimo, postane materialna plat pogosto pomembnejša od same zabave, običajna igra pa postane “igra na srečo“. Vsaka “igra”, vedenje ali dejavnost, pri kateri lahko povečamo ali izgubimo kakršno koli materialno vrednost, se imenuje igranje na srečo ali stave, rezultat igre pa je odvisen od naključja ali kakšnega drugega negotovega dogodka.

Redna uporaba sodobnih digitalnih tehnologij vpliva na navade in način življenja odraslih in tudi mladostnikov, na preživljanje prostega časa ter pojavljanje novih izzivov in težav na področju zdravja in z zdravjem povezanih vedenj. V mednarodno raziskavo “Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju” (HBSC 2018), je bilo poleg ostalih področij zajeto tudi področje digitalnih tehnologij. Na dan, ko so mladostniki igrali igre, jih je malo manj kot polovica temu namenilo 2–3 ure ali več svojega časa, med njimi pa je bilo več fantov kot deklet. Prekomerna in problematična uporaba digitalnih tehnologij lahko negativno vpliva na različna področja mladostnikovega življenja in zdravja, lahko se razvije v različne oblike zasvojenosti, med katerimi sta pogostejši zasvojenost z video/računalniškimi/spletnimi igrami in s spletnimi socialnimi mediji. Približno desetina mladostnikov, starih 11, 13, 15 in 17 let, je na lestvici zasvojenosti z igrami pritrdilno odgovorilo na pet ali več trditev, kar kaže na prisotnost znakov zasvojenosti. Med njimi je več fantov kot deklet.

Poznamo več vrst iger na srečo: loterijske igre, igre v igralnicah (ruleta, igre s kartami idr.), stavne igre, igre na igralnih avtomatih. Igre se lahko izvajajo v okoljih kot so igralnice, igralni avtomati oz. so dostopne na prodajnih mestih (t.i. land-base ponudba) in igre, ki so dostopne na spletu oz. pametnih aplikacijah, katerih ponudba vse hitreje narašča, so vse bolj atraktivne in vse pogosteje usmerjene na mlade. Igre na srečo niso enako tvegano za razvoj škodljivih navad ali zasvojenosti. Dejavnosti iger na srečo z večjim tveganjem so ruleta, športne stave in igre na igralnih avtomatih ter igre, dostopne preko spleta. POZOR: začetna zabava in užitek ob igranju lahko prerasteta v težave, ko se razvije neustavljiva želja. S ponavljanjem takšnih vedenj oz. ravnanj se le-te lahko razvijejo v zasvojenost.

Nekoč je bila zasvojenost opredeljena predvsem v povezavi s ponavljajočim uživanjem snovi (na primer alkohol in droge), ki je vplivala na razvoj skupine vedenjskih, kognitivnih in fizioloških fenomenov. Vendar pa danes vemo, da ima zasvojenost širše razsežnosti, saj jej lahko posameznik zasvojen tudi z različnimi vedenji, kot so igranje iger na srečo, igranjem video iger, pornografija, hrana, odnosi, delo, nakupovanje, uporaba sodobnih tehnologij in drugimi.

Zasvojenosti je kronična motnja v delovanju možganov in ne zgolj vedenjska težava, ki je posledica pretiranega uživanja alkohola, mamil, predajanja igram na srečo ali spolnosti. Gre za kronično bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Moteno delovanje teh sklopov nevronskih povezav se kaže na biološki, duševni, družbeni in duhovni ravni. Izraža se v posameznikovi patološki potrebi po ugodju in/ali sprostitvi ob uživanju snovi in izbiri določenih vedenj.

O prekomerni udeležbi v igrah na srečo govorimo tedaj, kadar t.i. rekreativna udeležba oziroma udeležba za zabavo preide v stanje pomanjkanja nadzora nad vedenjem in s tem porabo virov za udeležbo v igrah na srečo. Ob tem posameznik zanemarja temeljna področja življenja (čas zase, za družino, širše socialno okolje, šolo ali službo), udeležba v igrah na srečo presega njegove zmožnosti in koristi (dobro počutje), predstavljajo beg pred težavami in skrbmi, posameznik se za zaradi tega prekomerno zadolžuje, se ujame v krog igranja iger na srečo z namenom povrnitve priigrane izgube denarja idr.

Meja med navado (kot načinov ponavljajočega vedenja) in zasvojenostjo je lahko zelo tanka. Navade so lahko pozitivne, nevtralne in negativne, glede na posledice, ki jih takšno vedenje oz. obnašanje prinaša oz. glede na njihov vpliv na kakovost življenja. Za razliko od navad je vsaka zasvojenost negativna oz. škodljiva.

Pogosto se postavlja vprašanje zakaj igralci iger na srečo nadaljujejo z igro, kljub splošnemu zavedanju, da so možnosti (verjetnosti) za dobitek po navadi izjemno majhne.

Rezultati kognitivnih in nevropsiholoških raziskav kažejo, da so patološki hazarderji oslabljeni predvsem na področju sprejemanja odločitev, kar vodi do zanikanja oziroma ignoriranja negativnih posledic njihovih takojšnjih nagrad in tudi napačnih prepričanj, ki vodijo do precenitve njihovih možnosti za zmago. Na odločanje vpliva veliko različnihkognitivnih in čustvenih faktorjev kot na primer tveganje, impulzivnost in kognitivna fleksibilnost. Vsi ti faktorji so pri patoloških hazarderjih abnormalni, te kognitivne distorzije pa lahko vodijo do dolgotrajnega in pretiranega hazardiranja.